Včeraj sem v dnevniku Večer prebral zanimivo tezo. Nekemu društvu so donacije padle za 200%. Takoj sem se vprašal, kako lahko nekaj pade za več kot 100%. Morda tako, da je moralo društvo vrniti vse lanske donacije? Očitno je novinarski ceh nehote odkril novo »mariborsko hobotnico«, ali pa je le pokazal širino lastne splošne razgledanosti. Presoja je stvar vsakega posameznika.
Kar veliko bolj bode v oči je izjava neke banke v državni lasti, da pripravlja svoj portfelj in svoje poslovanje za strateškega lastnika. Do sem bi bilko vse prav, če se ne bi takoj spomnil, kako so pred nekaj leti državljani stali v vrsti, da so lahko kupili delnice te banke. In to po vrednosti, ki za 27x (sedemindvajset krat) presega današnjo borzno ceno.
Državljani Slovenije so takrat izkazali veliko zaupanje državi, politiki, vodstvu banke in njenim nadzornikom, da bodo z njihovim denarjem odgovorno ravnali. Večjega priznanja, kot ga je takrat izkazalo ljudstvo, ne more dobiti nobena politika in nobeno podjetje. Prav zato bi morala biti odgovornost vseh; politikov, ki vodijo državo in njeno makroekonomsko politiko, vodstva banke in njenih nadzornikov, da previdno in z največjo modrostjo skrbno plemenitijo ta denar.
Ko so se kasneje razmere zaostrile je takratna agencija AUKN »ukazala« nakup nove emisije delnic banke dvema državnima podjetjema. Eno izmed teh podjetij je takrat vodil isti človek, ki danes pravi, da bo banko pripravil za strateškega lastnika.
Seveda se na tem mestu postavlja vprašanje odgovornosti vseh posameznikov, ki so zadevo pripeljali tako daleč. Pri tem ne gre za vprašanje kazenske odgovornosti, ampak za moralno in etično odgovornost, ter odgovornost skrbnega gospodarja.
Vsak skrben gospodar bi se že ob nakupu delnic banke moral zavedati, da je borza nepredvidljiva. Ko vrednost delnic raste, je lepo, če pa cena delnic pade, pa ni ravno prijetno. Zato so si tisti, ki so najemali kredite, da so lahko kupili delnice banke, sami krivi. Posledice so padle na njihova ramena. Tisti, ki so verjeli politiki, vodstvu in nadzornemu svetu banke in so kupili delnice z denarjem, ki ga danes lahko pogrešajo, so doživeli grenko izkušnjo. Še osel gre samo enkrat na led.
Vsak skrben direktor bi trikrat premislil, preden bi denar podjetja, ki ga vodil, vložil v dejavnost, ki ni njegova primarna dejavnost. Še bolj previden bi pa bil pri nakupu deležev podjetij, ki kotirajo na borzi v času, ko so borzni indeksi v »prostem padu«. Skrben direktor bi raje denar naložil v svojo primerno dejavnost in denar plemenitil varno in dolgoročno zagotovil podjetju razvoj in rast. Direktor, ki mu je »stolček« ljubši kot podjetje, ki ga vodi, se - na žalost - vedno obrača z vetrom. Tak direktor bo pač samo poslušen. In nič več. Skrben direktor bi verjetno sprejel popolnoma drugačno odločitev in pogumno sprejel posledice te odločitve. Podjetje mora vedno imeti prednost pred »stolčkom«.
Danes, ko je direktor te banke, svoje vedenje in strategijo opravičuje z bonitetami banke. Prav tako glasno govori, da na boniteto banke vpliva tudi boniteta države. Torej ista politika, ki jo je pred nekaj meseci poslušal. Vsi omenjeni se kar tresejo, ko bonitetne hiše objavljajo nove bonitetne ocene bank in države. Vsak normalen državljan se sprašuje kakšen je sploh namen bonitetnih hiš, ki te ocene objavljajo. To vprašanje je še bolj smiselno, če se zavedamo dejstva, da so vse bonitetne hiše v privatni lasti in s sedežem v ZDA (vsaj najpomembnejše). Lastniki teh bonitetnih hiš so enaki vsem lastnikom drugih podjetij. Želijo ustvariti dobiček. Če želiš ustvarjati dobiček, pa mora biti podjetje prilagodljivo. Enako velja za bonitetne hiše. Le zakaj imajo ZDA še vedno najvišjo bonitetno oceno, Francija pa ne? Očitno so v ozadju interesi, ki želijo vplivati na svetovno ekonomsko moč in ekonomsko porazdelitev sveta.
Dejanska vrednost bonitetnih ocen je popolnoma enaka vrednosti toaletnega papirja. Toaletni papir je v trgovini na voljo v praktično neomejenih količinah po nepomembni ceni. Hudič pa je, če ti ga zmanjka takrat, ko si na drugi strani toaletnih vrat. Takrat je toaletni papir neprecenljiv.
Danes te vsak, ki ima » pet minut časa« mimogrede nategne – hitro in učinkovito. Vse za varen nateg; resnica je postala »izgubljen zaklad«.