Futurist Joel Artur Barker v eni izmed svojih knjig pravi, da je vse v naših glavah. Zaznavanje je zelo povezano z našimi preteklimi izkušnjami, vzgojo in okoljem v katerem živimo. Kot primer lahko uporabim kar naslovno sliko spletne strani na kateri se nahaja ta blog.
Veliko ljudi me je spraševalo, zakaj je na naslovni sliki človek, ki ga peljejo pred »strelski vod«. Priznati moram, da sem imel popolnoma enako asociacijo, ko sem sliko prvič videl. Toda Niki, ki je to sliko predlagala, je v njej videla popolno drugačno sporočilo: »Managerja brez vizije«. Zakaj sta bili najini asociaciji tako različni?. To vprašanje sem si zastavil tudi sam.
Razlika med mano in Niki je samo v letih. V tem času se je rodila Slovenija. Iz učnih programov in televizijskega programa so izginile slike različnih oseb, ki so jih fašisti vodili pred strelski vod. Verjetno je v tem glavni razlog, zakaj isti dražljaji pri mlajši generaciji sprožajo popolnoma različne asociacije. Tudi brskanje po internetu je pokazalo, da ima Niki prav. »Future vith vision« je angleški slogan te spletne strani.
Ljudje smo ujetniki izkušenj in pridobljenih informacij iz preteklosti. Te nam velikokrat pomagajo pri reševanju vsakdanjih problemov, hkrati pa nam zastirajo vse druge možne rešitve. Prav zato lahko mladi in neobremenjeni ljudje velikokrat določen problem rešijo na inovativen in učinkovit način.
Kaj ima to opraviti s krajo?
Če nekdo v trgovini da v žep čokolado in je ne plača na blagajni, pravimo, da je čokolado ukradel. V kolikor ga pri tem dejanju ne odkrijejo, lahko rečemo, da gre za popolno krajo. Težava se skriva v tem, da bo tak človek dejanje ponavljal. Zelo verjetno je, da se bo vrednost ukradenih dobrin povečevala. Vse do trenutka, ko ga bodo odkrili.
Takrat se bo na prizorišču dejanja pojavila policija in začel se bo pravni postopek proti kradljivcu. Kazen, ki jo bo dobil je seveda povezana z ukradenimi dobrinami. Če je tat ukradel milijon evrov, potem je pričakovana zaporna kazen. Pa je vedno tako?
Izkaže se, da na žalost ne. V naši zakonodaji dejanja, ki so enaka kraji čokolade v trgovini, v različnih okoliščinah popolnoma drugače dojemamo in vrednotimo. Lahko vam ukradejo milijon evrov, pa se boste s tem celo strinjali! Ne verjamete?
Vsako podjetje zasleduje svojo poslovno vizijo, ima svoje poslanstvo in s svojimi izdelki, ali storitvami skuša preživeti na vse bolj neusmiljenem tržišču. Včasih so podjetniki nakupljene dobrine najprej plačali, potem so jih tovorili na tisoče kilometrov, dokler jih niso na trgu prodali. V današnjih časih se dobrine plačajo šele po nekaj dnevih, tednih, mesecih. Valuta je stvar dogovora med kupcem in prodajalcem. Vse dokler kupec poravnava svoje obveznosti posel lepo teče. Velikokrat se zgodi, da prične kupec s plačili zamujati. Potem sledijo pogajanja o prihodnjem sodelovanju in v večini primerov podaljšanje valute. Razlogi, ki jih kupec navaja so različni in velikokrat neresnični. Pravi razlogi se skrivajo v slabem poslovnem modelu kupca, ali njegovi ekspanziji na račun dobaviteljev, odkupu podjetja s strani lastnikov, ne reagiranje na spremenjene razmere na trgu…. Nato sledi insolvenčni postopek. Kupec takrat pravi, da nam bo plačal samo dve čokoladi in še te šele čez nekaj let, kljub temu, da jih je pojedel veliko več – če se navežemo na prej naveden primer. Kaj ni to popolnoma isto dejanje kot prej? Ali grem lahko v trgovino in odnesem poln voziček živil, nato pa na blagajni rečem, da ker nimam denarja tega ne bom plačal? Veliko družin je danes v takem položaju, pa tega ne počnejo, podjetja in »podjetniki« pa to lahko!?
V insolvenčnem postopku za kupca velja ZFPPIPP in noben drug zakon. Zakon, ki nam preprečuje krajo v trgovini naenkrat ne velja več. Na tem mestu zdrava kmečka pamet odpove. To še ni edina neumnost, ki velja v podjetniškem okolju. Lastniki imajo možnost in nalogo, da podjetje dokapitalizirajo, a tega nikoli ne naredijo. Zakaj bi, če bodo to brezplačno naredili dobavitelji, oni pa bodo ohranili svojo lastnino.
Vsa stvar postane še bolj tragikomična ob dejstvu, da so podjetja tudi po izvedenem finančnem prestrukturiranju (kar bi naj bil cilj insolvenčnega postopka), še vedno prezadolžena. Razmerje dolga podjetja proti EBITDA bi moralo biti po finančnem prestrukturiranju blizu 1. Tako podjetje deluje na finančno zdravih temeljih. Razmerja, ki se pojavljajo v resničnem življenju so bistveno višja. To pomeni, da je podjetje po zaključeni finančni reorganizaciji še vedno prezadolženo. Zato večina podjetij, ki gredo skozi postopek prisilne poravnave na koncu tudi propade oz. konča v stečaju.
»Podjetnik« vam je ukradel milijon evrov je na koncu ostal brez vsega. Kradel in postal revež.
Danes insolvenčna zakonodaja ščiti po vrstnem redu:
Prav zaradi tega vrstnega reda zaščite se insolvenčni postopek v svoji osnovi ne more končati nikakor drugače kot s stečajem podjetja. Če bi želeli, da je stečaj samo skrajna možnost insolvenčnega postopka, je potrebno spremeniti vrstni red zaščite in sicer:
Samo delujoče podjetje lahko generira delovna mesta in plačuje davke državi. Več kot je zaposlenih, večja je potrošnja in s tem prihodki države. Več kot je zaposlenih, manj ljudi potrebuje socialno pomoč, kar pomeni tudi zmanjšanje stroškov države. Zato bi bilo povsem naravno, da v insolvenčnem postopku upniki prevzamejo upravljanje podjetja. Saj so »čokolade« še vedno v lasti upnikov. Če bi se lastniki obnašali odgovorno, bi podjetje dokapitalizirali in se na tak način izognili insolvenčnemu postopku. Če tega ne zmorejo, ali nočejo narediti, potem so se na nek način prostovoljno odpovedali svoji lastnini.
Podobni predlogi so bili že večkrat predstavljeni na ustreznih ministrstvih. Ustavni pravniki so še vedno do sedaj vse podobne predloge zavrgli z besedami, da bodo oni prvi, ki bodo sprožili postopke pred ustavnim sodiščem, v kolikor bodo taki predlogi uzakonjeni. Zakaj? Zato ker je lastnina neodtujljiva ustavna pravica. A nimajo tudi dobavitelji prav iste ustavne pravice? Kje pa je še socialna komponenta lastnine, ki je prav tako ustavna dolžnost oz. pravica?
Vse dokler bodo ustavni pravniki, »kvazi lastniki« in »uspešni podjetniki« na tak način kradli vsem, bomo vsi reveži. Zdrava kmečka pamet pa samo »mokre sanje«. Da o poštenju, etiki in morali niti ne govorimo.