O kliniki Storitve Partnerstvo Blog Kontakt

Blog

Novice prve slovenske klinike za podjetja. Prihodnost se oblikuje na tej strani.

Podjetja v Sloveniji so v smrtni nevarnosti

26.02.2013 | Avtor: Aleš Kumperščak

V zadnjih tednih postaja vedno bolj jasno, da se projekt slabe banke vedno bolj oddaljuje. Ne glede na to, da formalni postopki tečejo, ostaja bistveni in najpomembnejši del še vedno zavit v meglo. Način, kako bodo banke prenašale slabe naložbe na slabo banko, po kakšnih vrednostih in kakšen vpliv bo to imelo na posamezno banko so ključni elementi, na katere ni odgovora. Prav tako ne vemo, koliko bo Slovenijo tak način reševanja stal. Ali so sredstva predvidena v zakonu zadostna? Na podlagi katerih kriterijev je bila višina potrebnih sredstev za slabo banko sploh predvidena? Na ta vprašanja ni odgovorov. Če pogledamo koliko je stalo reševanje bank v posameznih evropskih državah v primerjavi z BDP, lahko ugotovimo, da se te vrednosti od države do države zelo razlikujejo. Želimo se zgledovati po švedskem modelu, ki je star več kot 20 let. Prav tako je takrat Švedska oblikovala dve slabi banki in sicer Retriva in Securum. Prva je prevzela slabe naložbe Gotabanke, druga Nordbanke. Če bi želeli biti dosledni, bi se najprej morali vprašati, ali je ta model po dvajsetih letih še vzdržen (ali ne gre za 20 let staro avto?) in koliko slabih bank bi v Sloveniji sploh morali ustanoviti? Če pogledamo Irsko lahko hitro ugotovimo, da cena sanacije bank ni upravičila rezultatov in dolgoročnih posledic na Irsko gospodarstvo in prebivalstvo.

Tudi, če je izbrani model edina rešitev za Slovenijo, je ta rešitev danes še zelo oddaljena. Očitno so pred nami nove volitve in potem spet mukotrpno iskanje nove vlade. Šele potem bomo videli, ali bo tak model Slabe banke tudi zaživel. Vmes lahko mine še eno leto. Bo naše gospodarstvo to vzdržalo?

V nadaljevanju bomo predstavili model, za katerega smo prepričani, da bi lahko hitreje in učinkoviteje rešil nastali položaj in ne bi vplival na bilance bank. Slednje se nam zdi pomembno zato, ker si lahko predstavljamo kakšna je politika bank do oblikovanja rezervacij - »nenehen boj z revizorji«.

Slovensko gospodarstvo je v tem trenutku prezadolženo. Na tak način so banke postale ekonomski lastniki slovenskega gospodarstva, čeprav tega niso nikoli hotele. Zato so se prisiljene ukvarjati z vsebinami, ki praviloma ne sodijo v bančništvo. Da bi podjetja lahko rešili, bi bilo najprej potrebno ugotoviti dejansko bilančno vrednost podjetja in morebitne izgube knjižiti v breme kapitala. Tako bi banke preko konverzije terjatev v lastniški delež postale tudi pravni lastniki teh podjetij (ti postopki danes niso niti hitri, niti enostavni). Vendar pa imajo konverzije v lastniški delež za banke tudi negativne posledice predvsem za njihovo kapitalsko ustreznost, ki jo zahtevajo regulatorji.

Zgornji model prikazuje sedanji odnos bank do nekega komitenta. Banka komitenta kreditira skladno s svojo poslovno politiko in skladno s potrebami komitenta. Če gre za velike komitente, oz. za komitente v kapitalsko intenzivnih panogah, ima ta komitent poslovne stike in poslovne odnose z različnimi bankami. Ta odnos ponazarjajo modre puščice. Banke v zameno za kreditiranje vedno zahtevajo zavarovanje. Oblike zavarovanj so različne. Na zgornjem modelu zavarovanja predstavljajo zelene puščice.

Oglejmo si primer nekega slovenskega podjetja, ki posluje z različnimi bankami.

Težava tega podjetja je, da svojih obveznosti do tujih virov nikoli ne bo mogel poravnati, četudi prikazuje minimalen dobiček. Amortizacija je majhna, zato nima nobenega vpliva na celotno sliko. V strukturi tujih virov prevladujejo obveznosti do bank, medtem ko obveznosti do dobaviteljev predstavljajo cca. 25% strukture tujih virov. Če pogledamo poslovno leto 2011 ugotovimo, da je aktiva podjetja realno vredna nekje okoli 200 mio EUR. Če bi v podjetju izvedli pravo finančno prestrukturiranje, bi morali najprej realno ovrednotiti vrednost lastniškega kapitala. Izkaže se, da je ta vrednost blizu nič. Če bi nato vse kratkoročne obveznosti in del dolgoročnih obveznosti pretvoriti v kapital, bi dobili podjetje z odlično bilančno strukturo in tržno vrednostjo blizu vrednosti aktive t.j. 200 mio EUR. Podjetje posluje v tehnično zahtevni panogi in ima ob primernem vodenju še odlično prihodnost. Zato je realno pričakovati, da bi se v dveh do štirih letih našel kupec za tako podjetje. Izračun pokaže, da bi bil donos na konvertirane obveznosti v kapital vsaj 30%. Vprašanje, ki se postavlja samo po sebi je, zakaj banke tega ne naredijo. Podjetje bi dobilo dolgoročno perspektivo, zaposleni stabilne službe. Edini, ki bi pri tem utrpeli izgubo so obstoječi lastniki, ki so podjetje pripeljali v tak položaj.

Banke ne želijo postati lastnice podjetij, ali pa zaradi trenutnih težav bank, le-te ne morejo postati lastnice, ker bi to imelo prevelik negativni učinek na njihovo kapitalsko ustreznost. To da banke »ne želijo« postati lastnice podjetij, se je že v preteklosti pokazalo kot preživet model; Raiffeisen in Strabag dokazujeta ravno nasprotno. Vsekakor se negativnemu učinku konverzije na kapitalsko ustreznost bank ne moremo izogniti. Ali pač?

Recimo, da zgornje podjetje posluje s tremi različnimi bankami. Banke so se odločile, da bi to podjetje prestrukturirale, vendar bi želele to narediti tako, da ta operacija ne bi vplivala na njihove bilance. Ustanovile so kupno »Slabo podjetje«, kjer je vsaka od bank lastnica do 1/3 tega podjetja.  Potem so prekinile poslovni odnos s tem podjetjem oz. so naložbo prenesla na »Slabo podjetje« (za tisti del, ki ga bodo konvertirale v kapital). »Slabo podjetje« je vzpostavilo poslovni odnos s podjetjem. Podjetje se je prav tako strinjalo, da ohrani zavarovanja za terjatve, ki jih sedaj imajo banke do Slabega podjetja. To prikazuje spodnji diagram.

Se je za banke kaj spremenilo? Pravzaprav ne veliko. Oblikovale so nove kreditne pogodbe s »Slabim podjetjem« in Podjetjem. To so storile na tak način, da se je ohranila velikost poplačil kreditov, ki jih je Podjetje že prej dejansko poravnalo banki. Prav tako se zavarovanje za banke ni spremenilo. Ker nobena izmed bank nima obvladujočega deleža v »Slabem podjetju«, ni to podjetje del njene konsolidacije. Banke so se sklenile medsebojni dogovor o načinu reševanja Podjetja, »Slabo podjetje« pa bo to nalogo tudi izpeljalo. Ob prodaji Podjetja bo »Slabo podjetje« poravnalo svoje obveznosti do bank skupaj z obrestmi in nagrado vred. Nesmiselno bi bilo, da bi banke za vsako rizično naložbo ustanavljale novo »Slabo podjetje«. Za vsako novo podjetje se raje sklene nov dogovor in doreče način reševanja, ki ga mora »Slabo podjetje« izvesti. K lastništvu »Slabega podjetja« se povabi še druge banke. Tako lahko banke od primera do primera oblikujejo način reševanja posameznega podjetja. Vsak primer pomeni tudi nov dogovor.

Nekje na tej poti, se bo najverjetneje zgodila tudi Slaba banka. Kako bi vključili Slabo banko v tak model reševanja podjetij je vprašanje, ki se bo vsekakor pojavilo.

Banke so na prej opisani način že reševale določena podjetja. Zataknilo se je, ko je podjetje potrebovalo nove oz. dodatne finančne vire za izpeljavo prestrukturiranja. Potem je spet sledilo dogovarjanje bank; katera banka in v kolikšni meri, se bo v projektu reševanja podjetja dodatno izpostavila. Za podjetje je vsak dan zelo pomemben, banke pa za uskladitev potrebujejo zelo veliko časa. Dodatna izpostava pa vsaj za eno banko ruši celoten koncept reševanja. Tu pa lahko vstopi slaba banka, ki ima odnos samo s »Slabim podjetjem«. Povedano z drugimi besedami se Slaba banka ustanavlja zaradi rizičnih naložb »Slabega podjetja«. V tem kontekstu pa postane vse skupaj zelo podobno švedskemu modelu. Za rizične naložbe bank v gospodarstvu smo oblikovali eno Slabo banko; imenujmo jo  Retriva.

Vseh podjetij ne bo mogoče rešiti. Zato bo razliko od prihodkov iz zavarovanj slabih naložb do dejanske izpostave banke pokrila kar Slaba banka. V luči pravil Evropske unije se to lahko smatra kot nedovoljena pomoč bankam. Da bi se temu izognili, bo postala Slaba banka lastnik dela banke, ki se bo na ta način izognila izgubi iz konkretnega primera. Z drugimi besedami gre za dokapitalizacijo banke s strani države, kar je v današnjih razmerah dovoljeno, ker ne bo noben lastnik posamezne banke dobil nobene nove koristi, ki bi jo lahko razumeli kot nedovoljeno državno pomoč.

S takim načinom reševanja podjetij pridobimo še veliko dodatnih koristi. Vpliv države na reševanje konkretnega problema je zgolj posreden. Kako se bo reševalo določeno podjetje se odločijo banke in ne država. Ker sta v večini primerov vpleteni vsaj dve banki, je celoten postopek veliko bolj transparenten. Vpliv različnih interesnih skupin na način reševanja konkretne rizične naložbe je veliko manjši, kar posledično pomeni, da so vsa tveganja veliko manjša, kot če bi bile vse odločevalske vloge v rokah s strani države izbranih ljudi. Uprava »Slabega podjetja« je postavljena s strani bank, zato veliko težje podleže političnim vplivom. To je eden izmed osnovnih pogojev za učinkovito in racionalno porabo davkoplačevalskega denarja.

Epilog

Ali je ta model uresničljiv ni bistveno vprašanje. Bistveno je sporočilo, da vsaka rešitev mora  temeljiti na sodelovanju bank. Brez sodelovanja ni rešitve. Tega zavedanja v Sloveniji še ni.

Moj prijatelj pravi, da sta gospodarstvo in bančništvo povezana kot siamska dvojčka, ki imata eno samo srce. V Sloveniji, pa se že nekaj let ukvarjamo z iskanjem rešitve, kako bi ta dva siamska dvojčka ločili ne da bi katerikoli pri tem posegu umrl.

Objave

starejše
Censum d.o.o. © 2024 Vse pravice pridržane
Pravni pouk Splošni pogoji uporabe Podatki o družbi