Prvi maj. Praznik dela. Dan delavskih pravic. Po vrnitvi iz prvomajskega izleta, berem v prilogi priznanega slovenskega dnevnika, kako je današnji sistem »nategnil« delavce in kako so bile v rajnki Jugoslaviji spoštovane delavske pravice in je bilo sploh vse »oh in ah«.
Avtorica članka verjetno ni nikoli živela v teh časih, ali pa ji spomin zelo peša. Pozabila je na bone za gorivo, sistem par-nepar, na švercanje Alvorade iz Avstrije in na« bogato« izbiro v trgovinah. Večina naših staršev se je iz meseca v mesec komaj prebijala. Z regresom smo si lahko privoščili taborjenje na hrvaški obali. Veseli smo bili, da smo imeli doma telefon, in da smo poleg slovenske in hrvaške televizije lahko gledali še dva programa avstrijske. Program se je začel ob petih popoldne in se končal okoli 11-ih zvečer. Preko vikenda smo imeli celo jutranji program in to od osmih do enih popoldne, ko se je končala oddaja »Ljudje in zemlja«.
Vzpon na Boč – to je bil naš prvomajski izlet. Ena izmed »delavskih« stalnic. Po spustu iz razglednega stolpa nas je na koči pričakalo veliko razočaranje. »One man band« z veseljem do posluha in še slabšim smislom za humor je v pavzah pripovedoval vice. Okoli 200 obiskovalcev je žulilo 3 čevapčiče, pol paradižnika z vonjem po čebuli in postano kajzerico za 6 EUR. Vsi absolutno trezni. Ko sem poskusil prvi kozarec vina (po 10 EUR/liter), mi je bilo takoj jasno, zakaj. Še preden se napiješ si na WC-ju prepevaš znane arije iz Verdijeve opere.
V rajnki Jugi so veselice izgledale popolnoma drugače. Na njih se je plesalo, prepevalo, zabavalo, jedlo in pilo. Cena? Cena je bila prilagojena delavcu. Kvaliteta pa taka, da so hrano in pijačo na šihtu vsi hvalili. Bog ne daj, da bi od vina bolela glava. Porcija čevapov je bila delavske velikosti; da si se nasitil. Da je vse bilo tako kot mora biti- zato so poskrbeli sindikati.
Sindikati so poskrbeli, da so se delavci zabavali, da so imeli ozimnico, da se niso dogajale delavske krivice. Če je kdo hodil pijan na šiht (ali počel stvari, ki jih danes opredeljujemo kot težjo kršitev delovnega razmerja), so ga na koncu najprej izključili iz sindikata, nato pa je še šiht izgubil. Imel si vse delavske pravice, če si le izpolnjeval svoje delavske dolžnosti.
Novemu sistemu so se prilagodili tudi sindikati. Uspešnost novega sistema se meri v evrih. Zato naenkrat ni bilo več ugodnih ozimnic, kjer je del nakupa subvencioniral sindikat, ni bilo več sindikalnih zabav. Če so te odpustili zaradi dejanj (zaradi katerih si še pred nekaj leti izgubil članstvo v sindikatu),je zelo pomembno, ali si član sindikata, ali ne. Če si član sindikata, ti je sindikat priskrbel odvetnika in čez nekaj let si dobil svojo službo nazaj. Za nagrado pa še vse pretekle plače skupaj z zamudnimi obrestmi. Sindikat je imel od tega plačanega sindikalnega odvetnika in še nekaj je ostalo. Ni pomembno, ali dober delavec, ali ne. Pomembno je, ali si lahko sindikat od delavca obeta prihodek, ali je ta samo strošek. Z dobrimi delavci so tako, ali tako samo stroški. Sindikalni »boj« se je spremenil v medijski šov. Še ena žajfnica več.
Delavcu so managerji vedno določali velikost žlice s katero je lahko zajemal. Včasih so bile velikosti teh žlic zelo podobne. Hudič je, če ima Fata besedo pri imenovanju direktorja. Pa politično tudi ni bilo primerno, če je imel direktor preveliko plačo. Je pa politika oblikovala tak sistem, da je imela še vedno velik (odločilen) vpliv na gospodarstvo. Brez politike ni minilo niti eno pomembno imenovanje. Rodili so se najboljši managerji…. Rodila se je igra, katere potek lahko opišemo: »Začeli smo slabo, nato pa naglo popustili«.
Vsem se medijo usta, ko kaj potrebujejo. In ko to dobijo, pozabijo na med, ki so ga obljubili. Prav zato je spet aktualna stara Juga. A samo za tiste, ki so pozabili imena partijcev iz 80-in in 90-ih let prejšnjega stoletja. Imena so še vedno ista. Balašević bi zapel: »Princip je isti, sve su ostalo nijanse«, slovenski zbor pa: »Nabrusimo kose…«.