V peklu so hudiči kuhali duše. V vsakem loncu po en narod. Ker so duše hotele iz loncev pobegniti, so jih hudiči vztrajno tiščali nazaj v lonec. S tem so bili zaposleni cel dan in celo noč. Le en hudič je sedel v kotu in si tiho požvižgaval.
Pa ga vpraša utrujeni hudič: «Kaj je s tabo? Nimaš nič dela?«
Med požvižgavanjem mu zdolgočasen odgovori: «Ti moji Slovenci sami poskrbijo, da nobeden ne pobegne!«
Kljub temu, da ima šala že dolgo sivo brado, še vedno natančno opisuje stanje duha v naši državi. Vsak, ki dvigne glavo tvega, da bo obglavljen. Polna usta so nas, kako je potrebno rešiti državo, njeno gospodarstvo in socialno stisko državljanov. Ko bi pa želeli kaj spremeniti, pa se upremo z vsemi štirimi.
Predsednik uprave, ali direktor podjetja je odgovoren za podjetje. Zato mora imeti v rokah vse vzvode, da si ustvari tako okolje in tako ekipo, za katero meni, da bo uresničila poslovne cilje, ki si jih je zadal. Nekateri v tem procesu izgubijo dobro plačana delovna mesta. Izguba položaja in plačila nikoli ni sprejeta z odobravanjem, sprejeta je z odporom in interesom po zaščiti položaja in plače.
Prav v tem kontekstu je moč razumeti današnja dogajanja v naši največji banki. Res je, da bi se moder manager v službo vozil s »katrco«. Že zaradi zgleda. Vendar izbira prevoznega sredstva ni povezana s kvaliteto managerja. Morda prav ta norost skoči čez potok, kjer modrost zaman išče most. Dovolimo izbrani osebi, da se dokaže vsebinsko in se nehajmo ukvarjati s formo. Seveda mora pri tem odigrati svojo vlogo tudi nadzorni svet. Ta mora gledati upravi pod prste in skupaj z njo delovati v dobro družbe. Če nadzorni svet meni, da bo nek tuj in za slovenske razmere bajno plačan manager boljši, ga mora nemudoma imenovati.
Mora biti dobro plačan. Mora biti tujec. Je za uspeh dovolj ena trditev, ali obe?
Danes smo Slovenci ponosni na našo Tino, ki je letos nesporna smučarska kraljica. Poleti smo bili ponosni na Uroško Žolnir, pred tem na Primoža Kozmosa, ponosni smo na zmage naših smučarskih orlov, preboj hokejistov na olimpijske igre, na odlično četrto mesto na svetovnem rokometnem prvenstvu, na uspehe plavalcev, košarkarjev, nogometašev, strelcev,.... Se opravičujem vsem tistim športom in športnikov, ki jih nisem omenil. Vse to iz nabora dveh milijonov ljudi. Vseh Slovencev skupaj ni niti za eno dobro velemesto, pa sodimo med športno najuspešnejše države na svetu. Zakaj?
Ali zato, ker imajo naši športniki odlično plačane trenerje in managerje? Z izjemo Tine lahko vsi o privatni ekipi samo sanjajo. Prav tako pa lahko Tina samo sanja o ekipi, ki bi bila primerljiva z ekipo lani najboljše smučarke. Nikogar od prej naštetih športnikov ne bi bilo, če ne bi v športu delovali številni trenerji, učitelji, pedagogi, ki za svoje delo ne dobijo plačila. Volonterstvo je glavni razvojni motor slovenskega športa. Brez praktično volonterskega dela številnih brezimnih posameznikov danes ne bi bilo nobenih športnih uspehov. Zato smo v športu uspešnejši od drugih.
V sosednji Avstriji so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja nekaj let promovirali slogan »Made in Austria«. Danes je Avstrija eno izmed najkonkurenčnejših gospodarstev na svetu. Na žalost za večino Slovencev velja ravno nasprotno. Vse, kar ni slovensko, je boljše. Zato moramo najeti tujce.
Na koncu moramo vseeno sprejeti odločitev. Izbiramo lahko med domačimi polnjenimi telečjimi prsmi in med ameriškim govejim hamburgerjem. Seveda z govedino dobite tudi malo konjskega mesa. Tudi Trojanci so ga bili zelo veseli.