Parafrazirana rima pesmi Otona Župančiča ni namenjena samo otrokom. Kot vedno se v otroški literaturi najde marsikateri nauk, ki ga odrasli prevečkrat pozabimo.
Ne bom pisal o Alenki Bratušek kot o premierki, ampak o katerikoli osebi, ki bi bila danes na njenem mestu. Vsakogar, ki bi bil danes na njenem mestu, bi čakali enaki izzivi in enake naloge. Zato je ime slovenske premierke uporabljeno ko sinonim za funkcijo.
Prva naloga premierja bi morala biti, da odločno prekine s praksami, ki so Slovenijo pripeljali do točke, kjer se sedaj nahaja. Prekiniti sodelovanje z vsemi »strici iz ozadja« in se izključno posvetiti samo interesom Slovenije in slovenskih državljanov. Zelo težko se je pogajati z javnim sektorjem in sindikati nasploh, če po drugi strani dopuščaš možnost vpliva posameznih interesnih skupin, da ohranjajo tako svoje položaje, kot svoj vpliv. Na tem mestu bi moral biti vsak premier popolnoma jasen in odločen. Tudi, če bi zaradi te odločenosti njegov mandat trajal le nekaj tednov.
Je pa res, da to ni tako lahka naloga, kot se to z lahkoto zapiše. Še posebej, ker se v Sloveniji vedno pojavljajo posamezniki, ki so v preteklosti imeli priložnost pokazati svoje znanje v praksi, a so raje »stisnili rep med noge«, sedaj pa z vsemi topovi medijsko tolčejo po vseh političnih veljakih. Za Slovenijo bi bilo veliko bolje, da bi utihnili, če že ne želijo ponuditi svojega znanja v korist Slovenije (ki je financirala njihovo šolanje). Težava je med drugim tudi ta, da te osebe menijo, da je samo njihov pristop tisti, ki lahko reši našo državo. Seveda bi si enkrat končno želel slišati ekonomista, ki bi mo lahko na dve decimalni mesti natančno povedal kolikšna bo cena Krkinih delnic na borznem trgu na koncu leta. Natančnega odgovora ne pozna nihče. Razlog tiči v dejstvu, da je ekonomija ni znanstvena veda. Zato je tudi nemogoče trditi, da ekonomisti poznajo pot iz krize. Je ne, ker bi sicer do krize nikoli ne prišlo.
Da bi se iz krize izkopali, pa je potrebno najprej razčistiti nekaj temeljnih stvari. Prva je ta, da moramo najprej vsi delati za blaginjo države, šele čisto na koncu pa za svoje lastne interese. Na žalost je danes vrstni red osebnih prioritet popolnoma drugačen. Primer:
1. Vlada je že v prejšnjem mandatu napovedala prodajo državnega premoženja. Med temi podjetji je omenjen tudi Telekom Slovenije.
2. Takratni gospodarski minister A.V. je po poročanju medijev (december 2012) kupil za dobrih 43.000 EUR delnic tega državnega podjetja – junij in september 2012. Enako je stori državni sekretar na Ministrstvu za finance M.R. v višini dobrih 20.000 EUR – junij 2012.
3. DARS je objavil razpis za »VZPOSTAVITEV IN DELOVANJE VEČSTEZNEGA ELEKTRONSKEGA CESTNINSKEGA SISTEMA V PROSTEM PROMETNEM TOKU NA AVTOCESTAH IN HITRIH CESTAH S FINANCIRANJEM V OBDOBJU 10 LET«. Vprašanje, kaj ima Telekom Slovenije s tem razpisom je popolnoma na mestu, zato predlagam ogled spletne strani, katere naslov je: http://www.dkom.si/?lng=slo&vie=cnt&gr1=odlDko&id=2013042208581026. Zakaj se je Telekom Slovenije sploh prijavil na ta razpis?
4. Povežimo točke od 1-3!
Telekom Slovenije se bo prodal. Zaradi veliko boljšega dela konkurence v preteklosti, se tržni delež Telekoma Slovenije v njegovi primarni dejavnosti zmanjšuje. S tem se zmanjšuje tako dobiček kot tudi EBITDA. To bo v primeru prodaje imelo velik vpliv na ceno, ki jo bo država Slovenija lahko dosegla na mednarodnih trgih. V kolikor želimo dvigniti ceno podjetja je najenostavneje, da se zagotovi kaka nova popolnoma monopolna storitev. In tako se Telekom Slovenije prijavi na razpis DARS-a za elektronsko cestninjenje tovornega prometa. Jasno je, da bo tisti, ki bo izvedel tovorno cestninjenje izvedel še elektronsko cestninjenje za osebna vozila. To, da Telekom Slovenije ne obvladuje te dejavnosti, očitno nikogar ne moti.
Ali tega nista vedela niti takratni minister A.V., niti sekretar M.R.? Sedaj lahko vsak sam oceni, kakšen bi bil vpliv nove dejavnosti na ceno delnic, če Telekom Slovenije dobi ta DARS-ov razpis. Ob upoštevanju vseh prevzemnih premij, bi se cena delnice zagotovo podvojila. Iz tega se da izračunati, kakšen neto dobiček bi imela omenjena državna uradnika v tem poslu. Seveda pa lahko misel obrnemo in se vprašamo, kolikšen strošek so posamezniki pripravljeni naprtiti davkoplačevalcem za nekaj tisoč dodatnih evrov?
Sedaj, ko se je DARS-ov razpis iztekel, bo še posebej zanimivo spremljati dogodke v ozadju. Tu več ne gre za spopad med levimi in desnimi, pač pa za spopad različnih interesnih skupin. V dobro Slovenije bi bilo, da se zadeve čim prej zaključijo. Ta trenutek si ne moremo predstavljati avstrijskega podjetja, ki bi za tak posel v Sloveniji sedaj ponudilo kakršnokoli provizijo. Še posebej zaradi Patrije in dogodkov v katere je bil vpleten Zoran Thaler. Avstrijci so zadeve pripeljali do zaključka z jasnim sporočilo.
Enako zanimivo bo spremljati boj za različna vplivna delovna mesta. Bo Vladi uspelo na ta mesta postaviti osebe z visoko osebno moralo in etiko, ali pa jih bodo zasedli poslušneži? To je še posebej pomembno sedaj, ko se je v to igro vmešal nekdanji predsednik.
Primarna in najtežja naloga Vlade je prekinitev takih praks v slovenski politiki in gospodarstvu.. Pri tem so manj pomembni nadzorni sveti. Bistveno bolj so pomembne uprave, ki dejansko vodijo podjetja. S pravo upravo in natančno definiranimi odgovornostmi (osebnimi, premoženjskimi in kazenskimi) članov nadzornih svetov, se bo samodejno očistila tudi ta sfera. V dobro Slovenije lahko samo upamo, da bo metla pometala po Alenkini osebni presoji. To je njena življenjska priložnost za dobro vseh Slovencev. Samo želimo si lahko, da bo predsednica Vlade nekaj mandatov – ker bo to pomenilo, da bo šlo Sloveniji bolje. Sicer bo njen mandat kratek.