O kliniki Storitve Partnerstvo Blog Kontakt

Blog

Novice prve slovenske klinike za podjetja. Prihodnost se oblikuje na tej strani.

Milton Friedman vs. Milton Friedman

09.04.2013 | Avtor: Aleš Kumperščak

Včeraj je umrla Margareth Tacher – Železna lady. V 80-ih letih prejšnjega stoletja je bila skupaj s takratnim predsednikom ZDA, Ronaldom Reaganom utemeljiteljica tega, kar danes poznamo pod skupnim imenom  - neoliberalizem. Posledica njene politike, ki jo je vodila s trdo roko, je vedno večje razslojevanje prebivalcev. Danes imajo Britanci slabši standard kot takrat.

Smrt Železne lady je samo povod, zakaj bom danes napisal nekaj vrstic o neoliberalizmu v Sloveniji. Utemeljitelj neoliberalizma, kot ga poznamo danes je bil Milton Friedman. Pravzaprav je v svojem življenju Milton Friedman odigral tri ključne intelektualne vloge. Najprej kot pisec bolj ali manj apolitičnih ekonomskih analiz  o obnašanju potrošnikov in inflaciji. Nato je bil desetletja velik zagovornik ekonomske teorije, ki jo danes poznamo pod imenom monetarizem. To politiko sta konec 70-ih let prevzela FED in Bank of England. Nekaj let kasneje je bila ta politika s strani obeh opuščena. Na koncu je bil Milton Friedman zagovornik in glavni ideolog ekonomske politike popolnoma prostega trga. In prav po tej njegovi tretji vlogi se ga najbolj spominjamo. Prvi poskus uveljavitve njegove doktrine popolnoma prostega trga sega že v obdobje začetka 70-ih let, ko je bil tudi v Nixonovem kabinetu. Začuda se je takrat Nixson odločil, da ne bo poslušal Friedmana, ampak se je zatekel k uporabi Keynesove ekonomske teorije in z njenimi instrumenti zelo hitro ustavil gospodarsko krizo. Miltom je moral čakati še skoraj 10 let, da je lahko svojo teorijo pričel uvajati v praksi na tleh razvitega sveta. To mu je uspelo šele z Ronaldom Reaganom in Margaret Teacher. Vsi poskusi v Južni Ameriki so se končali z vidika nacionalnega gospodarstva zelo klavrno. Čeprav nekateri še vedno hvalijo gospodarske ukrepe Pinocheta v Čilu, so bile posledice za večino čilskega prebivalstva zelo klavrne. Povečala se je brezposelnost, socialna razslojenost in v tujino so odtekle velikanske količine denarja. Nekaj v proračune ameriških podjetij, ki so tam izvajala velike infrastrukturne projekte, nekaj pa v davčne oaze na privatne račune čilskih političnih prvakov.

Ronald Reagan in Margaret Teacher sta umaknila ključne regulacijske mehanizme, ki so nadzirali finančne trge. To dejanje je iz vidika današnje svetovne gospodarske krize ključnega pomena, saj je prav to dejanje omogočilo nastanek današnje ekonomske krize. 

Seveda je Friedmanova doktrina našla svoj prostor tudi v Sloveniji. Doktrino popolnoma prostega trga je potrebno razumeti v njenem bistvu, ki je popoln umik države iz vseh por gospodarstva. Ne samo v lastniškem smislu, ampak tudi v regulativnem smislu. Vsak, ki misli, da se je pojav te doktrine začel šele leta 2004, se pošteno moti. V Sloveniji se je neoliberalna doktrina uvajala postopoma vse od osamosvojitve naprej. 

Prvi korak je bila izdaja lastniških certifikatov. Ti so omogočili nastanek raznih družb, ki so s temi certifikati upravljala. Danes, 20 let pozneje, se je izkazalo, da prav nobeden sklad ni opravil poslanstva, ki ga je obljubil svojim vlagateljem. Veliko se jih je »sprivatiziralo« na zakonit in legalen način. Po drugi strani pa je država  v sfero javnega interesa počasi spuščala tudi privatno iniciativo. 

Na eni strani je prenehala izdajati šolske učbenike in to aktivnost prepustila »trgu«. Kot posledico imamo danes poplavo nekvalitetnih in vsebinsko praznih učbenikov, ki stanejo bistveno več. Po drugi strani se je v zadnjih 20 letih primerjalno zmanjšala kvaliteta in obseg znanja šolarjev, po drugi strani, pa to slabše znanje danes stane bistveno več. V 21. stoletju je znanje največje bogastvo neke družbe in bi moral biti temeljni nacionalni interes – torej tudi javni interes. 

V preteklosti smo imeli kvaliteten, učinkovit in poceni zdravstveni sistem. Z različnimi posegi in spremembami ter uvajanjem koncesij smo dosegli, da nas danes stane ta isti sistem bistveno več, pri čemer smo že nekajkrat zdravstvene pravice bistveno zmanjšali. Vsakemu laiku je jasno, da želi koncesionar zaslužiti vsaj enako plačo, kot jo je imel v javnem zdravstvenem sistemu. Pri tem pa mora najeti prostore za delo, pomočnike (sestro, administratorko, računovodski servis), brez katerih ne more opravljati svojega dela. Vse te dodatne stroške sedaj pokriva isti javni zdravstveni sistem. Ideja, da bi si pregled bolniki plačali sami, se je izjalovila že prvi dan. Zakaj pa, če mi javni sistem omogoča brezplačni pregled. Bomo pač počakali na vrstni red. Zato ni čudno, da ima danes zdravstvena blagajna tako velik primanjkljaj. 

Konec 90-ih let se je v Sloveniji prvič na veliko pričel pojavljati termin MBO – odkup podjetja s strani vodstva tega istega podjetja. Večina velikih in pomembnih slovenskih podjetij je odšla na to pot. Nekateri med njimi sicer uspešno; izkazalo se je, da so to le izjeme, ki potrjujejo pravilo, da je brez lastnega kapitala tako dejanje obsojeno na neuspeh. Slovenska politika je izkoristila čas velikih združevanj različnih podjetij po svetu za promocijo in izvajanje MBO-jev v Sloveniji. Zaradi poplave kratkoročnih likvidnih sredstev na trgu, so »podjetni managerji« najemali kratkoročne kredite in pri tem čisto pozabili na zlato bilančno pravilo (le zakaj se imenuje zlato?).  Po letu 2008 so začeli vsi MBO-ji padati eden za drugim.

 Vse te (in še druge) spremembe so se dogajale pod vplivom »levih« vlad. V letu 2004, ko je svoj mandat nastopila prva »desna« vlada, se ni spremenilo popolnoma nič. Privatizacija in umik države iz podjetij se je nadaljevala smo veliko bolj javno. Edina razlika med obema stranema je bila ta, da je levica izbirala posameznike, ki so smeli napraviti MBO, medtem, ko je »desnica« želela ustvariti svoj krog posvečenih oseb. Velika podjetja je bila »desnica« pripravljena prodati tudi tujcem, medtem, ko je levica v kontekstu »nacionalnega interesa« zagovarjala le domače lastnike kapitala.

Zato lahko za Slovenijo trdimo, da v njej že dvajset let poteka boj med Miltonom Friedmanom in Miltonom Friedmanom. Posledice tega boja so povečana brezposelnost, povečane socialne razlike, odliv denarja v davčne oaze,… Presenetljivo podobno s tem, kar se je dogajalo v Čilu. Dejstvo je, da bo na koncu Milton Friedman zagotovo izgubil.

Preprosta utemeljitev se nahaja na 202. Strani šestnajste izdaje Samuelson – Nordhausove »Ekonomije«. 

Enostava argumentacija, ki ne potrebuje pojasnil. Brez pozitivne in k državljanu obrnjene ekonomske politike, bomo na tak, ali drugačen način uničili vse. To ne velja samo za okolje, ampak za vse, kar je v t.i. javnem interesu. V letih 2000-2001 je pri oskrbi z elektriko Miltona v vsej njegovi pojavni obliki doživela tudi Californija (ZDA).

Zato bo za vse nas najbolje, če Friedmana čim prej v miru pokopljemo. Je že izgubil, samo tega še ne ve!

 

Objave

starejše
Censum d.o.o. © 2024 Vse pravice pridržane
Pravni pouk Splošni pogoji uporabe Podatki o družbi